Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/140

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


In lahkoma nju roke denem skup.
Zdaj pervikrat v okrožju tak prijaznim.
Otaja se mi serce materno.
Odpravljen prič je tujih trop sirovi,
Ki sterm je stal med nami oborožen,
Branila žvenk ušesam ne grozí.
Kot sov nagnusnih tmin privajen roj,
Perut ostudnih dneva svit zakrivši,
Se dvigne iz požarnih podertij,
Kjer gnezdil je v zastaranim posestvu,
Ko stanovavci davno prej pregnani
Povernejo veselo se na dom,
De novi stav pričnejo glasno pevši;
Tak stari čert s ponočno družbo svojo,
Z vohunskim sumam votlo gledajočim,
Z nevošbo gnusno in zavidam bledim
Od les beží v peklenstvo godernjaje.
S pokojem pak nastopila prijazno
Edinost in zaupanje uljudno.
(pomolčí.)
Pa ne le de je vsakimu med vama
Prijatla dal današni krasni dan,
Tud sestro milo vama je rodil. —
Se čudita? Me gledata prašaje?
Da, sina moja! Čas je govoriti,
Ugodni čas, de pokrivalo dvignem
Predolgo že zatajene skrivnosti.
— Rodila sim i hčer očetu vajnim,
In tak imata mlajši sestro tudi,
Ki bosta jo še dnes ta dan objela.

Don Cezar.
Kaj praviš mati? Sestro de imava?
In nikdar nisva slišala od sestre.
Don Manvel.
Sva čula scer v nedolžnimu detinstvu,
De bila je rojena sestra nama,
Pa že v zibelki jo je vzela smert,
Tak je pravlica šla.
Izabela.
Pravlica laže!
Živí!
Don Cezar.
Živí, in ti si zamolčala?