Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/136

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


(Beatrici.)

Ne boj se mene!
Lepoto ja častim in sramežljivost.
(kor odide; on približavši se jo prime za roko.)
Kje s' bila? Ktera božja moč te je
Skrivala ves ta čas? Iskal sim te,
Po tebi prašal, noč in dan si bila
Občutlej ti edín oserčju temu,
Kar sim ko svit prikazni angelske
Te pervikrat pri knezovim pogrebu
Zagledal bil. — Neznana ti oblast
Ostala ni, s katero si me trešla.
Očesa plamen, ustnice šeptanje,
In roka v tvoji treptajoča so
Ti priče bile, — derzniši naznambe
Pripustilo ni kraja veličanstvo.
— K molitvi me obhajstvo sveto tira,
In ker se dvignem iz priklombe zdaj,
Po tvojimu se moj pogled ozira,
Si bila proč iz vida v drugi kraj.
Seboj si pak z verigami bajila
Te duše vse kreposti potegnila.
Nenehoma iskal sim te odslé,
Ob cerkvah, o pohištvih imenitnih,
Po vsih stranéh, po skritih in očitnih,
Kjer krasna le nedolžnost biti sme,
Verige sim razpel pazljivosti,
Pa trudu vsim le ploda bilo ni,
Poslednič dnes, po božji vodbi vidno,
Zagleda te okó pazljivca pridno
Nenadoma v ti bližni cerkvici.

(Beatrica, ves čas govorenja proč obernjena stojé, da pri teh besedah

znamnje strahú.)

Te spet imam, in duša moja ude
Zapusti prej, ko tebe jez pustim,
Odidem pak de zlobi sreče hude,
In krila v pest primerleja dobím,
Te pričo vsih izvoljeno nevesto,
Suprugo svojo, koj nagovorim,
V zastavo pak podam ti roko zvesto.

(s tem jo koru predstavi.)

Kaj si, ne prašam, tebe v tebi hočem;
Na drugo vse, kar bodi si, ne mislim.
De čista ti je duša kot izhod,
Je tvoj mi gled prisega posvečena,
Pa sužna clo ak bila bi rojena,