Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/13

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Izrekši v hod molčé napravi se,
In migne mi; mu sledim z dvombo v glavi,
Ker teh besed razumil nisim še.

Kaj misli on? kdo dahas nek se vdavi?
Bom žertva ja? — On mirno gre naprej,
In glajši pot po hosti mi napravi.

Donil je gojzd od ploh in groma zdej,
So švigali o gromu strašni treski,
V potokih dež je lil iz drevnih vej.

Čez ves ta hrup donil je po soteski
Glasnejši clo divjaka pevski glas,
V tim bili so občutkov britki zneski.

Zdaj v duši sim razumil jasno jaz,
Obnašanje de pevcovo prečudno
Je lastniga slovesa živ izraz.

Pokaže zdaj med gošo se nemudno
Naravniga nadgrobja prosti znak,
Zastane kri mi straha v žilah studno.

Zdaj zdihne on: Končano vse je tak! —
Zakopal ti me boš po naši šegi,
In tista pot popelje te natrag.

Tu moji vsi, stečeni po zadregi
Počivajo, tu veje dragih dih,
Po lastni tu ja hrepenim prilegi.

Izrekši to se bliža grobu tih,
Dostojno, mirno, slično taki glavi,
De spelje tam namere misli zlih.

Notrajni bol, v oserčju ki ga davi,
Odmeva skor ko sodne ure glas,
Ker svojih on umerlih dela slavi.

Viharja bes, občutkov živ izraz,
Edini se glasovju tem grozivnim,
Kot bojnimu roptanju groma bas.

Odrekši se jeziku svojim divnim,
Britansko mi razlagati začnè,
Pa pevši zmir s pritiskam glasa silnim:

Sim zadni ud, kot roda, žlahte vse,
Namenjeno mi ni v boritvi pasti,
In ne ko hrast, kim doba stekla je.

Svobodno sam, ne siljen, razun strasti,
Preselim se na bolji drugi svet,
Ker tega tek ni meni več v oblasti.

Beluni vi, izvirki mojih štet!
Sinov pomor! razbojniki imetja!
V pogin sim vam do zadne sape vnet

Dovolj je tak! Je stekla doba zdetja,
Ontarija me sina ne spozná,
Zadergni se mi zaderga početja.