Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/12

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Tist germ je bil moj bran, je bil mi skit,
Zibaje se na vejah tam obvisim,
In tak ostal mi bolji je izid.

Ko se zavem, de smerti žertva nisim,
Mi v sluh doní osode sladki glas,
De kader še prirojenih močí sim.

"Pomagaj sil" zakruli groma bas,
"Pomnoži broj belunov mi poklanih,
Plačila tam te čaka redki kras!"

Sim storil po opombah meni danih;
Po tistih sim izraskih plezal gor,
Tak nosim ploh verig za me kovanih.

Ja rečem mu: In tak občutkov spor
Nehal te je, osveta je speljana
Končan je vrag, in z njim tvoj zadni vmor!

Moritelj, dal — Naloga ne mi dana,
Pristavi on, in čudno gleda me,
Ko de bi djal: Ti smert je s tim spoznana.

V trenutju kjer otel me smerti je,
Drugačno duh mi zapové visoki,
In skalpov sim dobil petero še.

Sim trešil jih petero v golt široki;
Življenja pa sedaj ne čislam več,
Kar mati spi mertvaški mi na loki.

Pretruden sim, življenja mir je preč,
Sim žlahte vse posledna suha veja,
In zadno dnes razruši žertvo meč.

Preteklo noč ob ognju tvoja seja —
Navlekla skor bi bila ti pogin,
Vabivši me ti v bližo žarna meja.

Si spal, — budil je ljut osvete sin,
Si mirno spal, — ob glavi ko sukala
Ti krepka pest okrutni je skalpín.

Sta serd in čert na moč nagon dajala,
Majal se je skor samši tomahavk,
Pa kes nakrat! — mi roka je zastala. —

Ukanjen tak za serda zadni davk,
Spoznam o tem, vladar de volje nisim,
Ko v pajčnici razdjani vplašen pavk;

De le za las na svetu temu visim,
Nasproti tam de zgine vsaki strup,
Kjer z mislimi posvetne vse moči sim.

Priklonim se, kreposti združim skup,
Zakličem ga, rešivca iz te nore,
In čutim de mi krepča perhli up;

De isti glas namenam da podpore,
Ter mi pové, storiti kaj de je,
Poprej ko sonce drugo gre za gore.