- Don Manvel
Od samostana milostnih nedaljno,
V samoti mirni verta nekiga,
Ki ga zijavnost množic ne nadležva,
Sim ločil se sedaj od nje, ko sim
Do les hitel, de z bratam se umirim.
V bojazni britki sim jo tam zapustil,
Kjer ne nadjá se pač ničesar manj,
Ko v blesku knežkim odpeljana,
In na prestol visoke slave pred
Mesino celo posajena biti.
akaj le v gizdi, v svitu le visosti,
V slovesni družbi vaši vitežki,
Ne več drugač me videla ne bode.
Ja ne terpim, de moja bi nevesta
Se materi, ki ji jo dati mislim,
Približala begunka brez domovja,
Ko kneginja po knežko hočem jo
Peljati v grad prededov svojih slavnih.
- Kor. (Kajetan.)
- Ukaži nam; gotovi smo, gospod!
- Don Manvel
Iz njeniga objema sim se zmaknul,
Opraviti pa z njo imeti hočem.
Vi spremite tedaj me na bazár,
Kjer imajo zamorci vse na prodaj,
Kar jutrova dežela žlahtniga,
In ličniga izdelka porodí.
Izvolite sandale pervič krasne,
Zavét in kinč preblaženih nožic.
Potem kupite indijansko tkanje,
Blešeče jasno kakor Etne sneg,
Nar bližniši ki je sijanju sončnim,
De rah ovije, kakor jutra vonj
Diviške ude nježniga telesa.
Škerlatni pas pod nedrijem nedolžnim,
Pretkan in šit z bogato zlatim nitmi,
Nej skup derži slovesno tuniko;
Kolor kneževski k temu dodenite,
Blešeče svile, in škerlatne barve,
Na rami pak ga skleni zapon zlat. —
Ne zabite zapestnic leskajočih
V okinčenje okroglo mičnih rok;
Ne biserja, koralnih ne verig,
Daril prečudnih morske boginje.
Ob čelu víj se svitli diadem,
