Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/119

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Stran je bila lektorirana
Don Manvel.

(jo naglo prime).

Na svetu tem naj bližniši je meni!

(Se molčé, roko t roki, nekoljko časa gledata.)

Don Cezar.

Gledaje te, osupnjen in zavzet,
V obličju tvojim materno ugledam.

Don Manvel.

Jaz pa podobo v tebi razodenem,
Ki gane me še bolj, še čudniši.

Don Cezar.

In ti si res, ki z mlajšim bratam tako
Dobrotno in prijazno govoriš?

Don Manvel.

Je ta mladenč pokojni, mili, sladki,
Čertiti moj, mi zlega željni brat?

(novo molčanje, brata se gledata milo.)

Don Cezar.

Ki iz očetove zapuščine
Arabskiga plemena konje terjaš,
Poslancem tvojim sim jih bil odrekel.

Don Manvel.

Jih rad imaš, jez več ne mislim na-nje.

Don Cezar.

Ne, uzmi konje, uzmi tudi voz
Očetov, uzmi vse, te živo prosim.

Don Manvel.

Storim, če vzameš ti primorski grad,
Za kteriga sva hudo se borila.

Don Cezar.

Ne vzamem ga; pa zadovoljen sim,
De v njemu skup po bratovsko živiva.

Don Manvel.

Da! Bodi tak! Čemú posebno blago,
Kér čutenja enakiga ste v serci?

Don Cezar.

Zakaj posebej za-se bi živela,
Kér sklemba naj nasprotno obogati?