- Don Manvel.
- Don Manvel.
(jo naglo prime).
- Na svetu tem naj bližniši je meni!
(Se molčé, roko t roki, nekoljko časa gledata.)
- Don Cezar.
Gledaje te, osupnjen in zavzet,
V obličju tvojim materno ugledam.
- Don Manvel.
Jaz pa podobo v tebi razodenem,
Ki gane me še bolj, še čudniši.
- Don Cezar.
In ti si res, ki z mlajšim bratam tako
Dobrotno in prijazno govoriš?
- Don Manvel.
Je ta mladenč pokojni, mili, sladki,
Čertiti moj, mi zlega željni brat?
(novo molčanje, brata se gledata milo.)
- Don Cezar.
Ki iz očetove zapuščine
Arabskiga plemena konje terjaš,
Poslancem tvojim sim jih bil odrekel.
- Don Manvel.
Jih rad imaš, jez več ne mislim na-nje.
- Don Cezar.
Ne, uzmi konje, uzmi tudi voz
Očetov, uzmi vse, te živo prosim.
- Don Manvel.
Storim, če vzameš ti primorski grad,
Za kteriga sva hudo se borila.
- Don Cezar.
Ne vzamem ga; pa zadovoljen sim,
De v njemu skup po bratovsko živiva.
- Don Manvel.
Da! Bodi tak! Čemú posebno blago,
Kér čutenja enakiga ste v serci?
- Don Cezar.
Zakaj posebej za-se bi živela,
Kér sklemba naj nasprotno obogati?
