Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/102

In pase krog posluh, občut, očí.
Pomlad nehá! k pokoju spe narava,
Končana je mladosti sladke slava.

Dodjala še bi bila kaj Kaména,
Pa zdi se ji, že to preveč de bo;
Ker nizka zdaj je pesmi, godbe, cena,
Dopade le šumenja, vriska zlo;
Na taborih desetkrat že rečena
Gromé terdí, de ni je še biló.
Poslušajo; — če ravno splošno znana,
Jim derkne v čut, ko v suho gerlo mana.

Tedaj dovolj za take puste čase,
Kar se vam tu v tih bukvicah podá.
Terpite jih dobrotno šibke glase,
In pomnite, de ni založba vsa;
Narodu zgod po dnevih, urah rase,
Skor miglej vsak nebroj novin imá;
Ak bile bi moči želenju slične,
Vse čitali bi v knigi nakopične.

Ker pa krepost me vidnoma nehuje, —
Pretekliga stoletja sin sim bil, —
Mi v sercu up do boljiga ne snuje,
Timveč dozdev, de tek se bo veršil!
Do novih del mi misel omaguje,
Bom derkati se drugi tir učil.
Človeku ta ni ravno všeč, al sladen,
Po jabučku pak snedenim — prikladen.

Ta jabuček na dela dva me spomni,
Ki bil sim ju v mladosti že začel,
Predmeti so nekoljko glavolomni,
Zatorej bil jih zabiti sim jel;
Doneli scer so drugi stiski gromni,
Slovó je tak Apol od mene vzel;
In tuki jih le memgredé omenim,
Za mlajši ker jih truda vredne cenim.

Na pervimu je mestu jabuk Evni;
Priboljšek tak je vzel vertnar za zlo,
On zagromi ostrašeni prerevni,
De isti hip nje zadni v raju bo;
In res buči vihar močan, razvevni,
Kar sreč in sle na vertu je biló;
Nadloga s tem jo ploditi pričela,
In živo vse do zdajnih dni zadela.