XXII.
Kaj postopaš ti za mano?
Prešern.
Kisla se mi je sanjala,
Muza modropevka je
Roko mi v slovó podala,
Rekši de bo prazno vse,
Venca mi ne bo spoznala.
Ter pristavi: Ni ti dano,
Petje v tebi ni dognano;
Svetjem ti, ne kruli več,
Puhla vsa je tvoja reč,
Kaj postopaš ti za mano?
Doveršivna.
Potihne glas! — Kamena več ne poje,
Zarudena v obrazu gleda v prah; —
Začula bi presodbe rada tvoje,
Jih čisla vse, pomembe ni je strah.
Pravedniku izroči pravde svoje,
Ki volje čist je, ne priznanja plah;
Le čuta ki pretehta rajsko ceno,
Je vreden tud, ovenča de Kaméno.
Tim pesmam ni, živeti dolgo, želja,
Le toliko, de boljši prebudé,
Nanesle ki vam bodo več veselja,
Ker slajši dih iz jedrine puhté;
Pozabi koj nej jih potomstva delja,
Naslednice ko zalši zaslové;
Nevžitni so pomlade božni cveti,
Pozabljeni, ko sadje da se zreti.
Pomlad prispè, pogreti na širjavi
Življenja se nezmerno prebudí,
Piruje zrak v očarani dišavi,
Tičevja zbor v obnebju žvergolí,
Vse zdravo se sprehaja po planjavi,
