Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/10

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Moj vodja, znan po zmedi teh sotesk,
Je spredej zmir, ob ujzdi konja viža,
V ozračju zad je grom in blisk in tresk.

Pospešiva, — se čuti doma bliža, —
Že dimnika me žgeče sapa v nos,
Glej dom njegov! — okrog brez drevja niža.

Pod streho sva. Prinese kos na kos,
Domakne stol, de vsedem se mi reče,
Gosposko vse, dostojno skoz in skoz.

O tem ko to prijetno gladko teče,
Se jaz oziram, groza me navdá,
Ko vidim kaj mi visi zad na pleče.

Na levi, desni, — kraja sta obá
Z različnim skalpam Evropejcov bila
Vse krog in krog bahavno lišpana.

Nej štejem jih, mi vkaže rogovila,
Ter sname jih poredama iz kluk,
Spoznati dá, kak reč mu ta je mila.

Pritisne bolj na čelo svoj klobuk,
Obesi, kar je šlo jih, kož na sebe,
Ter meri me ko plašno tico čuk:

Belun si ti, mi reče, v spanju tebe
Sim našel snoč, života skit in bran
Je pipe dal ti dim za vse potrebe.

Enak belun je našel nekidan
Očeta mi, ja nisim bil še rojen.
In oče ta je v spanju bil zaklan.

K osveti tak prinuden in obsojen,
Je bila ta mi vedno živi čut
Moj svet zarot, moj hlep nevkrotno gojen.

Prisegi zvest junak sim rasel krut,
Nebroj imé je belim žertvam mojim,
Še novih glad me v sercu grudi ljut.

Ko sim fantin se sukal medju svojim,
Sim lišpal dom, staniše materno,
S tim kožami, izdertim bratam tvojim

Sva bivala, kjer drè Ontarió;
Sinov mi je čveterica cvetela,
Čertila vas ki meni vkljub je clo.

In neki dan, groziti tma je jela,
Se vernem ja iz lova sam domu, —
Moj dom je sip, — vse sine smert je vzela.

Pri mertvih najdem samo mater tu,
Obupna ki solzá potok pretaka,
Ter zakričí: Pogín činitelju!

Ja nisim solz, ko majka moja jaka,
Prelival sim belunov rdečo kri,
Speljana pak še ni namemba vsaka.