Stran:Koseski Razne dela 2.djvu/9

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Potem se zdi mi — z drugo zmoto vred —
De resno ni kar vidim, de so sanje,
Zdramivši se — bo kip omame zmet.

Očí zaprem de vredim misli gnanje, —
Ko gledam spet, prikazni tam ni več,
Se čutim prost nevarnosti zunanje.

Pa tudi kit in žil krepost je preč,
Nečutna clo omota me napade,
In zjutra me zbudi vihar gromeč.

In vidim spet v okrožju hoste mlade
Sedeti tam ozbilniga možá,
Zavitiga v kolorju scer do brade.

Ko prešno noč je slika bila vsa,
Na istim kraju, seje, staje iste
Dreveno v me očesa vcepljena.

Se dvignem zdaj iz postlje ne prečiste,
Mu bližam se, v desnici samokres,
Ob enim on zapusti germe tiste.

Ko sim pred njim, gotov za borbe ples,
Njegova me nakrat zadene roka,
In dalječ proč odskoči samokres.

Njegoviga nad mano plamen oka,
Z rokama golt mi jaderno daví,
In divji serd pertí pošast visoka.

Sim čutil de za mene upa ni.
Le prazni trud prositi za življenje,
Gotova smert pred mano že stojí.

Na njemu pak je vidno volj vertenje,
Se mu pozná de gasi lastni serd,
Nenadoma prejenja mi dušenje.

Prižgè tabak, obraza strog in terd,
Izpuhne trikrat, pipo da mi v roko,
In priča s tem, nehal de ga je čert.

Zravná potem telesa zrast visoko
Ja mogel nisim govoriti še,
Le čutil sim treptanja strah in moko.

Za mano, daj! tak divji mož pričnê,
Nevihta nam se huda približuje,
Na konja ti! pa urno, sila je.

Ja govorim, molčé on misli snuje,
Ozira se in da mi kaki mig,
Ne vedši ja v možgani kaj de kuje.

Soteske, vse neznanih mi oblik,
Mejijo pot po kteri dalej greva,
Ki vkreber gre in zmir prepadov tik.

Le serne sled je to, se mi dozdeva,
Te šume noč ni zrela sonca blesk,
Tak jaderno, pa muto kviško speva.