Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/371

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Pobožnim tu se srečni vhod obeta,
Posilnikam enakim tebi ne,
Kim duša je v pohlepa spone vjeta.

Vladar potem: Zastonj tedaj je vse,
Mi vonder daj gotovo znamnje kako,
De bil sim tu, de to resnica je.

Potomstvo zvedi djanje moje vsako,
Clo to, prispel do mej de rajskih sim,
Med slavnimi ni bilo majhno tako.

Na to stražar: Dovoljeno je s tim,
Mu nekaj da, kar varno je zavito,
Izrekši: Tak pohlepa vmor učím!

Premisli to kar tu je v sredo skrito,
Izid ti bo enak nespametnik,
In praznih del plačilo vsim očito.

Prejemi to, in hodi um ti tik!
Mi drugi pak zvernimo svitle čaše,
To bodi vam sedaj edini mik.

Pri sercu zlo mi je veselje vaše,
Objemite ga žarno kakor gré,
Le kratko je, minljivo žitje naše.

Ak ja vladar bi tisti bil, se vé,
Bi malo bil pečal se s Persijanci,
Do gerla sit norosti gerške žé.

Častím pokoj, kak serk z veselmi znanci,
Prilično tud priproste pesmi stik,
Ne vozim rad po grobljah in ob klanci.

Bojim novin in novih se oblik,
Igram z otrocmi kakor mlado dete,
Dokler je sloga, ne prehudi krik.

Naúke ljubim, znanosti prejete,
Popevke, godbo, kar je Muze dar,
In memgredé — prihodnosti obete.

Vse kar imam je meni draga stvar —
Le škoda de je drago to kar nimam,
Tak na primér — poliček meni v kvar.

Ko žeja me, do hladne rupe kimam.
In pijem tam, pa voda — voda je,
Hvaliti jo le malo volje imam.

Kaj petja prid bo? — lavor! — to je vse?
Bo prava reč! Čemu ta berst neplodni?
To ni za nič! za jed, za žejo ne,

Z njim je v zadregi vitez blagorodni,
Na gnoj, na gnoj! zavpije prosti kmet,
To končno je izíd te vejce sodni.

Tud meni zdi se prazen le zalet,
Po senčni tak prikazni hrepeneti,
Katere trup z uhvatenjem je zmet.