Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/366

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Kraljica vtihne, se v zadregi zdi;
Mošnico zlatih je prinesti rekla,
In dati jo toživnimu velí,

Pobota de krivico mnenj in jekla.
Sodnik pa reče: Ni končano s tem,
Z odškodbo le ta reč ne bo pretekla,

Je treba de dozdeve tvoje zvem.
Al krivda je, priznaj, kar si storila,
V besedi kes in žalost de zazrem! —

In ona: Da, spoznam! — Sim pregrešila! —
Solzá potok pridere ji z očes,
In rudečica je obraz oblila.

Potem Orí: Nam je drevó le les,
Vlastnik nej sam povej dostojno ceno,
In s tem doverši pravde zviti ples!

Tahut sedaj razjasni jim nameno:
Izid sim tak ti pravdi vgodni dal,
Spoznanja mi poplačajo storjeno;

Cekinov tih, gospá, ne bom jemal,
Te roke me dostojno preživite,
Timveč ker zdaj presil ne bom se bal.

Na to Orí: Ste vidli tožbe kíte,
V nemar de kmet pustí dospeto last,
In z njo pravice v sodbi pridobite.

Tak zverha je. Skazujte Bogu čast!


Čezme.

Ti dan pomig spoštuj ob času pravim,
Mašuje se v nemar pušen sovet,
In Sultana ti tu v izgled postavim.

Je ravno sto sedaj preteklo let,
Ko psi kristjani zlo so nagajali,
Grozivši ga na dveh plateh objet.

Pomagati ministri niso znali,
Ko jim pove poslani neki pes,
Na znanje kar vohuni so mu dali,

De v baltiškim Orlov gotov je ves,
Z barkado krog Evrope priveslati
Do Grecije; de jih prepozni kes

Moril ne bo, je treba pomagati,
Dokler je čas, dokler se vpreti da,
In pervo je, zadrego prispoznati.

Na to gospodje: Vam ne steče ta,
In zanaprej se varite z enakim
Nadlegvati lažmi nam Sultana!