Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/365

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Zaveržene, ko malo vredna stvar,
So veje ondi semtertje ležale,
Pa zginulo je deblo bilo kar.

Besede te so slišati se dale:
Ukazala kraljica je to reč,
Nje berzne pak so čete jo speljale,

Je res al ne, al bo al ne ji všeč,
Kar rekel sim, o tem bo govorila
Kraljica sama, zvezda naših sreč.

Je prašati na pervo meni sila,
Kazaje tu ostanke mojih vej,
Krivica kar mi jih je prepustila;

Postava, zakon, — kaj veljata zdej,
Ki morala bi slabim bramba biti,
Razdjati vso poljubnost od poprej?

Se stari vrag še zmirej neče skriti,
Nam Kristus ni navod, primér, izgled,
Se ima čas krivic, kerví verniti? —

Ki vzame kruh, mu dam življenje v sled,
In ak ležím ko nekdaj oča glava
Na žertveniku muk in groze bled.

Ko vladala je Orota postava,
Je čversto še cvetela naša moč,
Prepir in boj sta bila naša slava.

Kak bol je bil, pa lahno mem gredoč,
Veselju vse je posvečeno bilo,
V tekočo slast že novo upajoč.

Zdaj bijemo na grud z veliko silo,
Ki nam odmev le votlo prazni da,
Molivši rok na kviško rogovilo;

Ja sam sim star, potert od muk in zla,
Dvomé poprašam sodbo tu pohlevno:
Al sila nam, al pravo nam veljá? —

Na to Orí: Ta kmet, le bitje revno,
Te toži de drevó mu vzela si,
Kazaje nam mladičje golo drevno!

Kraljica mu — Je res! — odgovorí.
Al veš, on praša, de so nam postave,
Dopuščeno de samovoljstvo ni?

Veljajo do le svete te naprave,
Priznali kim smo vladanja oblast,
Odrekši se nagombi lastne glave?

Da! — da! — pa mislim de poprešna čast,
Nekdajna moč je vladi še ostala,
De vera jim ne bo hlopivna past.

Tu bukve so. Boš viditi nam dala,
Kje govoré kraljeve od močí,
De slediti bi lastni termi znala? —