Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/330

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


V gošavi pel žvrglaje je slavíč,
In čuj! nakrat doní orožja buna,
Vse krog vrvrá naskoka votli krič,
Na vse straní bežé sovražni vlaki,
Za njim ko grom razpaljeni kozaki.

Mladina je po haremu vršela,
Po stanicah iziskanih lepot,
Orožja tam, se ve, da ni vrtela,
Prijazniših je našla v njem zamot;
Krasavicam je tista noč se zdela,
Nar slajši vseh, kar steklo jih je not,
Sem čul poznej, da bile niso redke, —
Ki lun devet nosile so nasledke.

Med našim jih je nekaj tacih bilo,
Kim dá perímk Evropa — „velikan,"
Se zlasti vse je enemu čudilo,
Ki Igurov Vasili bil je zvan;
Sem vidil že mnogtero rogovilo,
Priličen tej ni srečal me dolgan,
Sedajnost ak bi tacega imela,
Gotovo bi orjakam ga prištela.

Raván je bil, neznane visokosti,
Dosegel šest je čevljev in še čez,
Ves koder poln, ko resja goša v hosti,
Le redko dlak je sivih bilo vmes,
Mu glas doníl je v ravni dragi prosti,
Ko tresk al grom viharnih iz nebes,
Najhujši ker je borbe vrela zmeda,
Razločno clo mu pela je beseda.

Ga ni volká, zverjaka ni, ne bika,
Njegovemu da rjul bi slični bas,
Ropot in hrup, še toliko velika.
Oslabita le malo taki glas;
Velevši trop naprej da se pomika,
Da borbe, al premirja da je čas,
Mu je iz ust gromelo — pa počasno —
Da zadni mož razumil ga je lasno.

Nenehama je zvesto bil tik mene,
So rekli mu desnica mojih rok,
Pa tisti krat ni cenil šeg nobene,
Nagon mu bil je le nasprotnih stok,
Pogina rop je, kjer in kar zadene,
Ni gledal žen, ne sivca, ne otrok,