Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/331

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Se v djanju je zavzetim pričam zdelo,
Občutje vse da v njemu je zavrelo.

Primerlej tak opombo mu je zbudil,
Trinožkih del, kim grad je bil izvír,
Osvete duh pa pihati ni mudil
Žrjavice, mu tleče v srcu zmir,
Kdo bi tedaj se strašni kazni čudil,
Ki prišla je čez gnezdo greha v dir,
Ko žar in plam sta vogle vse objela,
S tem zadni up tatarski sili vzela?

Vasili strog, osorn, skor tik požara,
Vertívši meč raván je kviško stal,
Gledaje v čad in silno vitje para,
Kot ognju da ukaze bi dajal:
Nej žarkoma nad njim pregrehe kara,
Ki mir povsod je hladnoma razdjal,
Razruši nej posledne clo do dlake,
Do zadnih pik, spomín na te divjake!

Popaljeno je v malo časa bilo,
Ostalo je zidovje golo le,
Pa vrelce v njem solzice je točilo,
Ko prej poznej današnega do dne,
Opomni da prigodbe nas nemilo —
Ki jasniši pravlica jo pové —
Marijine, trpežnice nekrive,
Brez madeža pobožno čiste dive.

Tak steklo je početje dneva tega,
Zadostjena sta bila ljud in car,
Samotež le, obupno krogom bega
Po pustinah razdjan plašun Tatar,
In tudi tam ne jenja ga zadrega,
V izidu je njegova bila kar,
Nevihta tak dovršena, končana,
In plačan dolg je rodu Tamerlana.

Samojlovič potem očí zatisne.
Slovesno bil je v zemljo zakopan,
In slavna sreča meni zdaj zablisne,
Na njega mesto bil sem splohno zvan,
Občinske želje, ustnoklicne, pisne,
Obrnjene so vse na mojo stran.
To vidši car — kaj bilo je storiti?
Rad al nerad je moral dovoliti.