Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/292

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Spešijo hrabro naprej, in vodnik je bil Posidáon.
Sukal je strašni hanžar nezmerne dolgosti z desnico,
Tresku slepivnim enak; približati nikdo ne tvega
U bitvi pošasti se tej, zagled že omami vojaka.

Hektor vredi potem pogumne kardela Trojanske.
Jarosti ljute sedaj se rukata v bitvi presodni
Morja mračivni vladar in vojvoda svitli Trojanski,
Ta za Trojance namoč, in un za Ahajce se bije.
Morja gromeči talás dviguje Ahajsko brodovje,
Barka na barko bobni, na kermi se kerma prekolje.
Sličniga hrupa napad valovja po bregih ne tuli,
Ker zaderví ga vihar pomorski naviš iz globine;
Hujši ne derska šumot požara v soteski smerečja,
Ker se gošava zažgè in burja viharno zapiha;
Tudi ne hruši orkan jesenski hrastovja po vejah
Sličniga šuma okrog, nar silniši ker se zažene,
Kakor izklici sedaj obojnim iz gerla so vreli,
Gnjeva ko strašniga sta nasprot si divjala naroda.

V Ajasa vmeri ta hip sijavni pogumnosti Hektor,
Najde namenjeno pot, zadene ga sulica v persi,
Vijeta kjer se naskriž jerména dva krog mu telesa;
Jeden je skitni, in meč na drugimu visi o boku,
Točno zadene ta kraj, le petlja ohrani ga kvara;
Hektoru bilo je žal za sulico prazno letečo,
Pa se oberne natrag, de hujši napake se vogne.
Zdaj pa za njim zaderví Telamónjevič urnoma kamen,
Mnogo jih bilo je tam velicih v oporo brodovja,
Eniga zgrabi junak in s tako močjó ga zažene,
Zdatno zadevši mu vrat nad skitam otilnika blizo,
De zavertí ga potres vretenu predivke podobno.
Slično ko dob se preklan po tresku Kronidovim zverne,
In se iz panja sopar gorečiga žvepla poganja;
Krogoma bivši stermé osupnjeni groze in čuda,
Ker grozoviten je grom rušivniga boga Kronida.
Trešil enako je v prah premage navajeni Hektor,
Kopje mu zderkne iz rok, od rame mu skit zavalí se,
Glava čelado zgubí, rožljajo na truplo orožja.
Polne vesela ga zdaj napadajo trume Ahajske,
Upajo vleči ga proč, vanj sulic nebrojno dervijo,
Tode ne steče jim ta, zadeti ga nikdo ne more;
Ker so gosto na mah obdali te dobe Trojanci,
Verli Enej, Polidam, junak plemeniti Agenor,
Tudi Likejski vladar Sarpedon, i Glavkos izverstni;
Druzih ne malo o njem je skite molilo v obrambo,
Nikdo pozabil ga ni, v nemar ga ni pušal nobeden;
Dvignejo rahlo potem stenjavniga v bolu junaka,