Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/278

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Tako de strašni vihar visoko iz Ida zatuli,
Vivši vse v prašni oblak, Ahajce strahota napada,
Hektoru zbudi pa up in tudi Trojancam ostalim.
Migu zaupaje ti Kronida i lastni kreposti
Trudijo silnoma se predreti Danajsko ograjo;
Slemena stolpne podró, mektajo branila opersne,
Dvigajo z drogi nasip, jim pade nekoliko stebrov,
Kteri uterjeni v tla podlaga ozidju so bili.
Temu namenjen je žok, razrušenje htejo Trojanci,
Tode iz važniga se Danajci ne ganejo stana,
Skitja stermečiga poln je persobran; unim ovira,
Tem pa olajša pušic in kamenja kruto dervenje.

Ajasa verla obá podbadata trope na zidih
Speta v kardelih okrog budivši pogumnost Ahajcam,
Temu prijaznih besed, in unimu jako grozivna,
Ak se je v bitvi dozdel nečimernih misli al dela:

Bratje, ki pervi slové, ki z njim so, ki zadej hlepejol
V boju enake nikad veljave ne skažejo moži,
Danas opravka dovolj ponudi se vsakimu borcu!
Sami previdite reč! tedaj ne bežite v brodovje,
Premda nasproti gromé uporniga vraga grozitbe;
Vednoma čversto naprej, med sabo se šuntaje sami!
Dal bo visoki Kronid, mogočni gromovnik Olimpa,
Zopet sovražno derhal zapodimo v mesto de srečno.

Krikata tako ta dva, sogrejeta duše Ahajcam.
Slično snežinkam iz viš, o vetru ko mete po zimi,
Ker se nameni Kronid z belino pokriti okrožje,
Ter iz obnebja perší de vijejo goste se vlage,
Tudi če vtihne vihar, on siplje nezmerno, zakrije
Glave visoke planin in verhe zobate bregovja,
Polja plodivne, dolin soteske, i nive posjane,
Hribci primorja vse krog, zalivi, zatoki so v snegu,
Morje le hipno požrè ga padšiga v istimu času,
Drugo pokrito je vse, ko zgosti se studna odeja:
Tako letele so zdaj na trume pušice in kamnja,
Ki so Trojanci jih tam in tukej Ahajci dervili,
Tak de zidovja okrog bobnelo je strašniga hrupa.

Tode Trojanci sedaj, blešivni poguma i Hektor,
Komaj prederli nasip in vrata zidovja bi bili,
Ako ne bil bi Kronid Sarpedona, svojiga sina,
Naglo v Ahajce zagnal, leona v goveda rogate.
Sukal ta skit je jeklen pred sabo, obočen okroglo,
Krasne iz rude kovan, umetnik je bistri ga delal,
Znotri preprežen naskriž obilnoma z bikovo kožo,