Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/277

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Gledajo vplašeni tam Trojanci se viti nagnusno,
Znamenje, mislijo, je Kronida drobivniga skitje,
Reče tedaj Polidam pogunmimu Hektoru to-le:

Hektor, izurjen si scer me v zborih ovračati vedno,
Ker ti sovete dajem; podložnim je res nedostojno,
Vodniku stati nasprot, — veljá to v posvetu ko v boju.
Njemu timveč je dolžnost pomnožiti vodju veljavo,
Vonder izrečem sedaj, kar meni koristno se kaže.
Strogo ne siliti nas, de bíli bi tik se brodovja,
Letu po tičjim bi šlo; ker tica je una Trojancam
Dobe prikazala se, ko vreli mogočno naprej so;
Orel visoko leteč, ki v levo vojaštva je plaval,
S parklama kačo verté, rudečo, nezmerno, še živo,
Proč pa zagnal jo je prej, ko gnezdo domovja dospel je,
Tako prinesel je ni do stana želeče mladine.
Slično se z nami godí; če vzamemo unim zidovja,
Siloma ruknemo v stan, pred nami Ahajci bežíjo,
V redu ne vernemo se od brodov ovakiga pota;
Množino pustimo tam junakov ubitih i hromnih,
Ktere posekajo nam Ahajci v prepiru za barke.
Tak bi poprašan prerok razjasnul prigodbo, ki v duhu
Znamenja neba pozná, in voljno je slišan od umnih.

Temno gledaje ga tak overne prešineni Hektor:
Kar si izrekel, mi ni po volji v nikakim ozira,
Lahko bi bolji sovet od pustiga tega dajal mi!
Ako ti to govoriš pravedne iz misli do mene,
So ti bogovi razum osenčili polnoma v glavi:
Svetješ, očitno v nemar Kronidovo djati namero,
Ktero mi sam razodel ravnanju je mômu v pravila.
Tiču letečimu ti velevaš verjeti na zraku,
Meni pa tiča ni mar, ne tarem si glave o temu,
Al je na desno zavil, kjer sončna svitloba izhaja,
Ali obernul se je na levo v temoto mračivno.
V boga zaúpamo mi, v Kronida visoke modrosti,
Vsemu ki vlada okrog, človešvtu i večnim bogovam,
Geslo le eno veljá, in to je: Otetba domovja!
Znati bi hotel zakaj razločne se borbe bojíš ti?
Ako poginemo vsi pobiti v bližavi brodovja,
Tebe ne vjela bi smert, upihnul ji ti bi gotovo,
Ker ti oserčje ne da, sovražniku stati pogumno.
Tode v spominu imej, ak bodeš ogibal se boja,
Al če oviral mi boš vojake z besedami v delu,
Bom te osebno prederl, končaje ti prazno živetje.

Rekši naprej se podá, kričaje mu sledijo drugi,
Groma veseli Kronid pa zbudi na zraku nevihto,