Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/262

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Akamu ves je enak, Trakejskimu vodju, po sliki.
Priama sinam on te budivne izreče besede:

Čujte me, Priama plod, vladarja prijatla nebeškim!
Boste overle al ne naroda moritvo Ahajcam?
Strašnih al čakate ur, za mestne ko vrata prepir bo?
Ranjen je verli možak, ki sličniga Hektoru cenim,
Ranjen Eneja leží, sin hrabri Anhisa junaka.
Dajmo! otmimo ga koj, tovarša iz bojniga hrupa!

Rekši pogum prebudi in serca junaške jim gane,
Zdaj pa Sarpedon začnè in verliga Hektora krega:

Kje je, o Hektor, pogum, ki prej ti oserčje je dvigal?
Rekel si, branil de boš brez trum pomagačev ti Trojo,
Samši, le svake okrog, in pristne le brate i žlahto!
Kje so? nobeniga ni! ne vidim ti v družbi nikoga;
Skrito, potuhneno vse, ko psovje v bližavi leona,
Mi le doganjamo boj, ak ravno le prošeni tujci.
Tako zaveznik i jaz iz dalniga kraja dospel sim,
Mirne iz Likije k vam od Ksanta, vijavniga toka,
Kjer mi supruga živí in dete, jecavno fantiče,
Tudi posestva mi je, kar duša želeti zamore.
Vonder osebno budím kardela in sam se potrudim,
Vražniku dati nasprot, ak ravno ničesar tu nimam,
Kar bi v čutljivi mi kvar odnesti zamogli Ahajci.
Ti pa nemarno sediš, tud ne opominjaš ostalih,
De bi se tepli, ko gre, otroke in žene branili.
Pazi, de vjeti ko v sak, al zadergo tesno deržečo,
Vsi ne poginete rop sovražno grozivnih junakov,
Ki vam upalijo clo to mesto gradovja blešeče!
Bodi obranbe ti skerb, kar treba je, točno pretehtaj,
Prosi voditelje scer iz delje poklicanih polkov,
Zvesti ostanejo de; ne žali jih, vari se tega!

Tak je Sarpedona glas, in Hektoru šine v oserčje,
Urno raz voza sedaj z orožjem na zemljo poskoči,
Sulico strogo verti, med trumami krepko koraka,
Huska jih silno v naskok, poboj ukazuje kervavi,
Te se obernejo koj, napadajo smelo Ahajce.

Vredjen po četah narod Ahajski neplašen ostane.
Kakor na gumnišu prah in pleva v okrogu tje veter
Nese od vevnice proč, ker kodrorumena Demetra
Z mabi vejača iz plev nabira si semena blagor,
Prašenja vse je oblak; enako ovije Danajce
Krogoma dvignjeni prah, obračajo ker se vojaštva,
Ter o kopitih se konj mračivni razdelki prahline