Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/263

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Združijo v sivi kolor, iz kiga pušice veršijo.
Ravno naprej zavihra naskok; pa v tmino zavije
Ares, Trojanska pomoč, boritvo tedajniga dneva,
Rajde prehodi okrog, naročbe doverši Apola,
Strogo ukazal ki je, ter trojno, čveterno ponovil,
Tem prebuditi pogum, ker šla je k Olimpu Atena,
Ktera Danajcam doslej je zdatno pomagala v bitvah.

Tudi Eneja poslal je zdraviga bog iz svetiša,
Z novo krepostjo navdal je serce Trojanskimu vodju.
Med nje ta stopi nakrat, radujejo ti se nezmerno,
Vidši de živ je in zdrav, de zopet se suče pogumno.
Prašati kako in kaj ga, bilo ni časa te dobe,
Druzin opravkov dovolj so dali, i Fojbos Apolon,
Ares užasni, kerví nenehama Erida žejna.

Šuntata Ajasa zdaj, Diomed, Odiséos i drugi
Hrabre Ahajce v prepir, ki sami le borbe želijo,
Ki ne bojé se pušic, ne hrupa, ne kriča, ne smerti.
Mirno ostanejo tam, podobni oblaku Kronida,
Ki je planini ovit ob verhu, visoko stermeči;
Žara nasiten, pa tih, ker burja ga ni še dospela,
Ki ga bo stresla potem, de treska in strel neizmerno
Zmetje grozivši bo vsul po granah kreposti nasprotne.
Tako so čakali zdaj sovražnika mirno Ahajci,
Atrej korači okrog izrekši sledeče opombe:

Bodite hrabri vsi skup in bíjte se žarniga serca!
Cenite medju seboj se v borbah in hrupu prepira,
Narod, ki sam se častí, ne pade, ne zgine, premaga,
Plašnimu sledi pogin, mu zibneta bramba in slava.

Reče, in ost zaderví; zadene pa v sprednimu tropu
Ravno Deíkoona, prijatla Eneju i druga,
Kiga častili so tak Trojanci ko Priama sine,
Ker je mej hrabrimi zmir, mej pervimi spredej korakal.
Tega v obrambe zadel je sredo vladar Agamemnon,
Skoziskoz jeklo zdivjá, oviralo ni ga železje,
Pas na trebuhu predrè, obleko, ter kožo i čreva,
Ta se prekucne na tla, rožlajo v okrogu orožja.

Zdaj pa poseka Enej dva verla junaka Ahajcam,
Sina Diokla obá, Orsíloha z bratam Kretonam.
Oče nju je stanoval prekrasnimu v mestu Korejskim,
Silno bogat, rodovine je bil polobóga Alfeja,
Ki po Piljevsk} vertí deželi valovje široko.
Ta je Orsilohu dal življenje, de mnogim je vladal,
Vlado zapustil pa je Orsiloh potomku Dioklu.