Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/239

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Urno, približaj se mu, s prijazno besedo tolaži,
Kmalo dobrotno bo spet umirjen veselo te gledal.

Reče, se dvigne in gre, dvokupno torilce poprime,
Polno je materi da, pristavši te sladne besede:

Majka, poterpi vse to, ak ravno užaljena v sercu,
Gledal de zopet ne bom, ti mila mi, kak te pedepsa;
Glej, bi ne mogel ti več, ak ravno namenjen, pomoči,
Nikdo Kronidu nasprot, se staviti nima kreposti.
Spomni se, nekada pred sim bil na pomóč ti prihitil,
Zgrabil me je za peté, zasukal in trešil čez prag me.
Šel ko balon sim naprej, cel dan do večéra vertil se,
Padel na temno iz viš, in jedva življenje še dihal,
Blagor, de tamšni narod sprejel me je padšiga vljudno.

Reče; se sladko smehljá Junona mu limbaroramna.
Vzame torilo iz rok Hefestovih, pije dostojno,
Un pa kozarce potem ponudi vsim drugim bogovam,
Kakor po redu sedé, marljivo praznivši majolko.
Smeh neizmerni doni veselí ti družbi iz gerla,
Ker tak ugodno Hefest okrog po dvorani je šantal.

Tak so gostili se ti cel dan do večerniga mraka,
Manjkalo volje jim ni, ne hrane, ne pitja, ne časa,
Tudi donečih ne strun prijetne Apolove lire,
Glasa odpevniga ne iz ustnic kamén deveternih.

Ko se je bakla potem Helíoda skrila za oblam,
Vse je počivati šlo, in sleherni v stanico svojo,
Ktere umetnik svepav uredil je modro Hefestes,
Vsaki potrebi v okom s prebrisanim duham iznajdbe,
Slično podá se Kronid, gromovnik, do posteče svoje,
Kjer ga objema pokoj, ko čas je počitka i spanja,
Tje je počivat hitil, z njim Hera, supruga vladavna.