Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/229

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Mračno gledaje začnè govoriti pogumni Ahilèj:
O, ti nesramni zvijač, hlepon po koristi le lastni!
Kako de vboga te še le mervico zadni Ahajcov,
Zate stopinco storí, al clo se za tebe prepira?
Nisim na vojsko prispel gotovo zavoljo Trojancov,
Dolžni le trohice ti mi niso, nikakor ničesar
Nikada ropali mi, ne konj ne goved mi vpeljali,
Ne mi pokvarjali niv, ne hoste, ne sadja, ne žita,
Loči prostora dovolj saksebi le-une in mene,
Gore, doline, in scer širjava viharniga morja.
Tebi, nesramni možak, smo sledeli v prid in veselje,
Tebe osvetimo de, in brata s teboj Menelaja!
To ti le mala je stvar, ničesar o tem se ne meniš!
Vzeti častivni poklon groziš mi in studno nakanjaš,
Ki so spoznali mi ga za slavne prisluge Ahajci!
Nikda ne dojde mi dar, ki tvojemu bil bi priličen,
Kadar oplenim kraj Trojancam obilne veljave;
Boja naj težji tovor izvoli za moje se rame,
Ker pa delitve je čas, nakloni se tebi veljavno,
Z malim dovoljen, ugnan po težkimu delu, se vernem
Ja na brodovje vesel, potem ko za druge se trudim.
Zdaj je dovolj, jaz pojdem domu, ker bolji mi kaže
Barke oteti iz borb, junake mi hraniti verle;
Djal si v samoto me ti, — pa pičlo bo prida ti neslo.

Odgovorí mu na to vojaštva vladar Agamemnon:
Hodi le, ako želiš. Ne bodem te nikada prosil,
De bi se za-me mudil, ostane dovolj mi junakov,
Pervi na stopni pa zmir Kronida veljavna previdnost:
Nikoga tak ne čertim vesolnih vladarjev ko tebe,
Svade, dozdevka navdan ti vedno prepira le išeš;
Druzih ak verliši si, to višji ti bog je naklonil.
Veslaj domú, in tvoji s teboj, ter vladaj pokojno
Mirmidoneji v korist, ničesar ne čislam te dalej!

Tudi tvoj serd mi je hlap! — al jaz ti naznanim sledeče:
Ker mi Krizejevo hčer izterjal je Fojbos Apolon,
Z lastnim poslal mu možém jo bom na posebnimu brodu,
Tode ob enim ti dar častiven iz šotora speljal,
Brizeja hčer, ki kras je in cvet sloveče lepote.
Tako se skazalo bo, za koliko višji ko ti sim,
Vse opominjalo scer, se ne prelikávati z mano.

Atrej le-tó; se vpali Pelid, in serce v kosmatih
Persih obrača sedaj svepavno dvomečo namembo,
Al bi iz mečnice meč o boku na nagloma vlekel,
Gnječo ločivši nakrat Atrida na kose posekal,
Al bi zatiral požar in berzdal pogumno še dušo.