Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/228

Bliska mu žar iz očes, treptajo vsi členki života.
Kalhu obenie nakrat grozivniga gleda besedo:

Kvaražugon! ki nikda mi še prijetne ni rekel,
Šteta te le veselí, ti vedno nesreče naznanjaš,
Dobriga nisi nikdar povedal mi, manj še naklonil.
Zdaj tu za božji presod lažnivo ponujaš Ahajcam,
De je navlekel za to nadloge Apolo narodu,
Ker za Krizejevo hčer se branim iz kupa prejeti.
Rajši ohranil bi jo, gotovo de, to je resnica,
Cenim jo višji zares, ko suprugo mi Klitemnestro,
Moje mladosti ženó; ker una je mlajši, ne slabji,
Ne po životu in ne po duhu al umnimu delu.
Vonder, ak bolji se zdi, podelim ji voljno slobodo,
Rajši bi vidil otet naš narod ko tako v poginu.
Tode naznani se druj poklon mi primerno častivni;
Se ne spodobi de sam ostal nečešen bi v narodu,
Vidi in sliši pa vsak, de moje darilo mi zgine.

Odgovori mu na to tekon siloviti Ahilej:
Atreič, slavni vladar! — požrešni jedun nedositen!
Kake darila, povej, ti terjaš od verlih Ahajcov?
Nimamo shranjeniga, to znano je, skupniga blaga,
Kar smo priplenuli, vse razdeljeno zdajci je bilo,
Zdaj ne spodobi se več, razdano zidinjati zopet.
Bogu terjavnimu daj v naročje očeta deklino,
Mi nadomestimo jo, ne dvomi, ti trojno, čveterno,
Koj ko premagano bo uterjeno mesto trojansko.

Temu overne sedaj armade vladar Agamemnon:
Bodi razumen še bolj, bogovam enaki Ahilej,
Zvil me z obetmi ne boš, in ne pregoril kovarno!
Sam si v posestvu darú, in hočeš de jaz le zastonj bi
Tukaj obropan sedel, oprostim ukažeš de divo?
Dobro! če drugi mi dar odločjo pogumni Ahajci,
Kteri popolnoma všeč mi vzeto poverne deklino.
Ak pa ne dajo mi ga, — po sili bo vzeti ga treba,
Tebi mordè, al Ajasu clo, al tud Odiseju,
Serd bo nedvomno ga vil, katerimu bom se približal;
Tode o tacih rečeh — bo čas govoriti pozneje.
Hajdi! potegnite v slap černelo mi urnoma barko,
Častni izvolite dar, veslarjev narasi obilno,
Cvetlico, Krizovo hčer, pripeljite vanjo naposled,
Bodi voditelj ji pak povelnikov eden izverstnih,
Ajas, al Idomenej, al tud Odiseos Ulises,
Ali ti sam Peleid, prestrašni junaštva grozitelj!
De utolaži se tak z darili zadevni Apolon.