Ko zdaj oči pobesi, razloči vse do tal,
Opazi enga kmeta, ki pridno je oral;
Ta mala stvar gomazi tak' čudno sem ter tje,
Tak svitlo v soncu pluga čertalo bliska se.
"Ojoj igrača zala! domu jo nesem koj", —
Ireče pokleknivši, razgerne robec svoj,
In kupoma pomede v obrambo rutnih gub,
Kar pred-njo vse se giblje, in stisne vogle skup.
Veselo spet skakaje — otrok je tak, se ve, —
V grašino gor po hribu, iskat očeta gre;
"Moj oče, ljubi oče, igračico imam,
Tak' lepe še na naših višavah ne poznam!"
Prehladno vino pivši pri mizi star sedí,
Prijazno hčerko gleda in tako govorí:
""Berclivo stvar prineseš in nepokojno zlo,
Ti plešeš od veselja, pokaži, kaj je to?""
Zdaj ona razgernivši kernir pazljiva vsa
Postavi v rajdo kmeta, drevo, in vola dva,
Kjer, kakor gre po redu, na mizi vse stojí,
Berluzgne v roke pridno in skače v radostí.
Temnivšiga obraza pa glavo ziblje star:
""Si lepo naredila, to ni igrača mar!
Kjer si ratarja vzela, tje nesi ga nazaj,
Kaj pade ti na misel? Igrača kmet? — aj aj!
In urno brez mermranja dopolni, kar sim djal!
Če kmeta bi ne bilo, kdo kruha bi ti dal?
Orjaško steblo raste iz kmečkih korenui,
Kmet ni igrača za-te! to bodi ti spomin"".
Nidek je grad v Alzacji pravlici dobro znan,
Višava, kjer je grad bil orjaški neki dan,
Zidovje vse poderto, in gol in pust je kraj,
Ki praša po orjacih, jih več ne najde zdaj.
