Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/178

Namáh — ni dolgo — priderví
Tatarov trop na poljske kraje,
Ko grom in blisk okrog verší,
Razdene grad, vasí in staje,
Tak urno ne smodí požar,
Bazrušijo ko ti divjaki,
Končan je cvet dežele kar
Vse krog in krog ob vihri taki.
Sloveči grad je zapušen,
Pozabljen skor v občinskim padu,
Ta je pregnan, un je vmorjen,
Marija kje? — Ni več je v gradu!
V domači cerkvi, kjer okrog
Ob zidih knezi spé nekdajni,
Ves nov je grob, osor'n in strog —
Pa s krono, z gerbam — kdo je rajni?
Marijin oče v njemu spí,
In ona proč je odpeljana,
Pod jarmam tujca kraj derhtí
Ta guli ga ko cvetje slana.

Bakčisarajski grešni dvor,
Še huj za njo ko vatra živa,
Marijo zdaj, lepote zor,
Dobrote cvet, občinstvu skriva.
Zdihuje, joka noč in dan,
Ob žalosti tak britko ljuti
Usmiljenje clo tverdi kan
Do globočine serca čuti.
Nje britki jok, nje žalni zdih
Mu kalita ponočno spanje,
Ji odvalí overkov zlih,
Kar le dospè, njegovo znanje.
Ji zlajša vse za noč in dan
Harema vterjene navade,
Merčljiva straža sužnih žen
Do nje se nikdar ne prikrade.
Stanuje sama v izbici,
Vladarjevo je tak povelje,
Le starših ena dojde k nji,
De zve in spolni njene želje.
Ta sama spi ponoči z njo
V obgernenim ležišu svilnim,
Se ne prederzne kan celó
Motiti mir ji z djanjem silnim.
Gre k reki sama v kopel tje,
Ji z drugim ni ničesar skupno;
Dovoljeno živeti je