Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/177

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


In vendar kan — sirov, gorjup —
Se malo le za tebe meni,
Tvoj gled je slast, njegov je strup,
Samoto več ko tebe ceni.
Mermrav in terd, očmern, temnit,
Prebdi Girej nočí samotno,
Kar angel nek pri njemu skrit,
Polakinja, živí tihotno.

Nedavno, kar Marija svet
Dežele tuje je zazrela,
Nedavno, raja krasni cvet,
V domači zemlji je živela;
Očetu sivim bila vse,
On svoj ponos jo imenuje;
Kar zaželí, ukaz mu je,
Spolniti to, marljivo snuje.
Za njo živí, za njo skerbí,
De čas ji zmir uglajen teče,
Ko jasno ura letnih dní,
Nar manjši bol de je ne speče;
In tak obris cvetečih let,
Mladosti sladko sporočilo,
Prihodnosti tolažb, obét,
Bi stalno vse ji vedno bilo.
Telesa kras, obnašb izgled,
Sta svetu kip se sreče zdela,
Ko sonca žar, ko čisti med,
Dobrota ji z očes blišela.

Naklonbe tak izverstni dar
Je množiti prijetno znala,
K soglasni harpi kolobar
Ganljivih pesmi pripevala.
Dovolj! rodú Potockiga
Je čudež bil krasote take,
Iz te kerví lepotam pa
Ne najdete nikir enake.

Bogatih, slavnih, mladih tma
Marijo v zakon je želela,
Za njo nebrojna množica
Na tihim plamena gorela.
Pa vse zastonj, brez prida vse,
Ljubezni so ji misli stranske,
Med svojim zmir vesela je,
Nje želje pak so le vsakdanske.