Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/167

Zvesto zverče! je spoznalo,
Jabličko de smert bo dalo,
Večji kvar zabraniti,
Samo smert nakloni si!

Bratje verli, vsih sedmero,
Iz zaupanja na vero,
Moljo prav pobožno zdaj,
Izročivši mertvo v raj.
Ko molitve so končali,
Svilnih ji oblek so zbrali,
V previdljivo skrinjo, vso
Iz kristala, djali jo.
Ter sprevod se združi slavno,
Polnoči je bilo ravno,
Ko so truplo dvignuli,
Bližno v goro z njim odšli
Mirni dol so izvolili,
V kraj samotni jo vložili,
Iz železa grajo v lok
Potegnili krog in krog.
Stolpov šest okolj je stalo,
K tem z verigo privezalo
Se je vse poredoma,
Kar nadgrobju šega dá.
Ko de bili bi se bali,
Mertvi clo bi vragi znali
Mir kaliti, al od tam
Jo unesti Bog vé kam.
Prej ko grob so zapustili,
Reče starši mertvi mili:
"Večno diko Bog ti daj,
Truplu mir, in duši raj!
Naglo šla si, cvetne dobe
Pod gomilo, žertva zlobe,
Kras telesa tu je res,
Duša pak že v last nebes.
Hotli tvojo smo lepoto,
Blagočutje in čistoto
Ohraniti vitezi,
Serce ki mu vdala si.
Tode on, tak srečen cenjen,
Vidno bil ti ni namenjen,
Nikdo ni te mu prevzel,
Samo grob te je objel."

Koj potem carice zloča,
Sladke zvedbe upajoča,