Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/166

Rada bi le vkusilá,
Tak vabljivo, polno meda —
Tode misli: "Do obeda
Čem zatreti vžitja mik,
Je pustiti v krasu slik."
Komaj to izreči jame,
Zopet že je v roko vzame,
Misli nesti le pod nos,
Tode — hrst: je vgriznen kos —
Dobro, sladko, polzno, mana!
Do tedaj ji clo neznana,
V migleju se staja vse,
Ter gluk, gluk! — v želodcu je.

Zdaj pogled kalí se v hipu,
Čutno ni ničesar tipu,
Sklep za sklepam omedlí,
Pade z rok ji kar derži;
Zatekljá po tleh se jabko,
Vidi zmirej manj in napko,
Cepne omedlevce rop
Brez zavedenja na klop.
Tam ko mertva je ostala,
Čuta znamenja ni dala.
Diha ni, ne giba več,
Vidno žitje vse je preč.

V tem iz vojske so kervave
Bratje vnesli ude zdrave,
Vernejo domú se koj,
Z njimi pomagačev roj.
Pes ko v delji jih zagleda,
Ker mu dana ni beseda,
Laja, tuli na vso moč,
Bol naznanja cvilijoč;
Jim nasprot priteče sopno,
Ter jih spremi vsako stopno
V dvor, in skoz, po mostužih,
Zadnič v izbo zgodeb zlih.

Psa sopéh, nemir, hripanje,
Jim le zlobo dá na znanje,
Stopjo v izbico — o strah!
Javno vse jim je na mah.
Grozna tuga zdaj jih mane,
Pes pa kakor strela plane
Proti jabku, ga požrè,
Ter zacvili — stegne se.