Stran:Koseski Razne dela 1.djvu/132

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Ji reče on: Pomozi mi v ti sili,
Globoko se ji vkloni, clo do tal,
Se hujši zdaj mi baba rogovili,
Nikogar se še toliko nisem bal,
Občutke, ki poprej so sladki bili,
Ponos ji je v spominu vse požgal,
Selanka, to je rečica premala,
Htje biti zdaj gospá, bogata, zala.

Odgovorí mu riba te besede:
De zvemo s tem, al konec bo nadlog,
Poskusimo! Navadno take zmede
Zapletajo se hujši le okrog,
Pohot cvetè, ko najde plodne grede,
Pa — verni se, in s tabo hodi Bog!
Bo sčasoma se jasno razodelo,
Verjeti kaj dvoranki se bo smelo.

Domú sivór se verne k svoji stari.
Kaj vidi on? Visok ostolpen grad,
Na stopnicah staruho v lišpa šari,
Vse v žametu, na čelu šapel zlat,
Demantov poln ji venec kolobari
Nakrišpan grud, in zlo okinčen vrat.
In šolnički najdrajši karmeznice
Pokrivajo olišpane nožice.

Služabnikov je bilo krog veliko,
In ona jih poredoma lasá,
Nagovorí sivor ošabno sliko:
Me veselí, si blesk in krasotá,
Bog srečo daj, po smerti večno diko,
V pokoju tak se preživeti dá. —
Pa ona še odgovora ni dala,
Koj k delu ga v konjušnico poslala.

Tak stekle ste po redu dve nedele,
Staruhe gnjev naraša v enomér,
So zbadati jo želje višje jele,
Zaropotá ko včasih ljuta zvér,
Nakrat možá pokliče spet od stelje,
In mu veli, naj gre do ribe v dir,
Ker ona več dvoranka neče žiti,
Kraljica zdaj mogočna hoče biti.

On reče ji, ko sliši te besede:
Te vjedla je morde tarantula,
To mervico možgan ti satan zmede?