ne vem, ali se še kdaj vidiva, ki je osmo šolo že zdelal. Veš kaj rečem zadnjič, če mi bukve dober kup daš, jih pa kupim. »O iz serca rad, mi odgovori, po taki ceni ti jih dam, de si nar manj pol prihraniš, če jih od mene namest kakega druzega kupiš« — Jih že kupim rečem potem, ko sva kup ustanovila, to de zdaj sim ravno tudi jaz zelo na suši. Kaj pa bi bilo, ko bi tako napravila, de bi ti jaz zdaj toliko dal, de bi do moje vasi priti mogel, doma pa bi ti striček radi še drugo plačali, ko bodo vidili kako dober kup sim bukve dobil. »Že velja,« reče prijatel ves pokrepčan, ki je že gotovo menil, de bo s praznem trebuhom i prazno mošnjico se napotiti mogel, doma pa je še dvakrat dalje kot jaz. »Kar je pa tvoja vas enmalo od velke ceste pristavi prijatel, bom v kerčmi, ki vštric tvoje vasi pri cesti stoji, jutri ob dveh popoldne te počakal — Prosim vas toraj striček, za štiri goldinarje de mu jih ob dveh v kerčmo nesem. Jutri vam jih bom pokazal bukve, ki so zdaj še v skrinjici, le čudili se bote, kako daleč je reveža sila gnala, de mi jih je skorej zastonj dal.
Me prav veseli odgovori stric, de znaš
