V današnjih dnevih božjo pot Marije;
V dnu zad stoje snežnikov velikani,
Polja, ki spred se sprosti lepotije.
Ti kaže bléški grad na levi strani,
Na desni griček se za gričkom skrije. ...
Še bolj plastičen je pa popis Bogomile, ko se za Čertomira v veži Boginje Žive vname, navedli smo ga že. Krepke so tudi verste, v kterih ga nam od Harpij in goljufne sreče pobitega kaže:
Al jezero, ki na njega pokrajni
Stojiš, ni Čertomir podoba tvoja? —
To noč je jenjal vojske šum vunajni,
Potihnil ti vihar ni v persih boja;
Le hujši se je zbudil červ nekdajni. –
Ali na drugem mestu:
Premagan pri Bohinjskim sam jezeri
Stoji naslonjen na svoj meč kervavi,
Z očmi valov globoki brezin meri,
Strašne mu misli rojijo po glavi. ...
Opomniti je tudi, de Prešern, kakor postavim Schiller v enih svojih besedah, pri tej pesmenci ni od konca začel nam spisovati, kako sta se Čertomir in Bogomila zaljubila, ampak šel je, kakor Rimljan pravi kaj »in medium rem« in kar se je pred zgodilo potem še le pripoveduje. To je tukaj velik kinč vnanje oblike.
