Stran:Glasi domorodni.djvu/97

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Slave ptujcu za podlago,
Vstvaril ni za zlo in spon.

Ni je ni! on oče mili,
Revčikov zavetje splòh,
Jo braniti hoče v sili
Odrešiti ptujih plòh“!

Tak prešerno mati poje,
In navdaja dete svoje.

***

Stojí, stojí tam hišica,
Pred hišico je množica,
Med množico je mamica,
Zročí ji sina hrabriga.

Pripraše bojno haljico,
Mu čez da svitlo sablico,
Čez ramo dene pušico,
In v roko seže z desnico;

In zraven milo tak zapoje:

„Oj serčno ljubo dete moje,
Hrabri sinko, drago dete,
Serca mojga žlahtni kras!
Čuj besede moje svete,
Morebiti zadnji glas.