Stran:Glasi domorodni.djvu/84

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



„„Ko nebesa večne slave,
Te cvetlice čistoplave
lepe so plavičice.
Kakor zvezde neba cesti,
Moraš biti vedno zvesti,
Vreden sin Slovenije!““

Serčno reče — rožce zveže,
Sinku jih na serce vleže,
Jasno vzdigne mili glas:
„„Mali sinček, sinček zali
Zvesto ljubi, zvesto hvali
Rožce te, življenja čas!

V žitu zvesto vkup rasejo,
Z njim objete, z njim padejo,
Kadar serp odseka jih; —
Tih zato vzemite znakov
Kar vas serčnih je junakov,
Na slovenskim rojenih. —

In ko vlečejo težave
Se brez mira, se brez sprave,
Nad preljubo materjo:
Z njo junaško se deržite,
Jo rešite — z njo padite,
Ak zapusti jo nebo! — ““