Alj kadar odpade
Pustivši njih grade,
Se naglo jih prime razder in pa zlo.
Kar se je do danas narodov rodilo,
Ni Grekam in Rimcam enacih še bilo;
Alj Tébe in Šparto, ponosne Atene
Glej, v žezlovim skusu verstivši iskrene
Zaduši, na sestre planivši osvoj,
Ko so pozabile,
Nar veči de sile
Rodi in podžari sestrinski razdvoj.
Svetovi rimljanski na dvoje zdeljeni
Vmiraje v zapadu k otetbi nobeni,
Ne morejo ročic k očetu stegati;
V edinosti bli so jim veki le zlati,
Ni bog bil mogočen, le samo njih meč.
Meč hitro razkruši;
Kar v zmago naduši,
Kar miru kraljuje — Edinost — je več.
Edinost je bognja, ki serca objame,
Če v njih se ljubezen čezsvetna uname;
Edina je misel, edino veselje,
Edine vošila, edine so želje,
Edino je bitje, edino serce;
Alj kadar odtegne,
Iz serc jo pobegne,
Serce od ljubezni nebeške ne ve. —
