Stran:Glasi domorodni.djvu/56

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Meni zlo se tiček smili,
Ga oteti hočem sili
K sebi bliže vabim ga:
Bodi moj, te bom napajal,
Pital pridno, ne nagajal,
Dal ti dosti dobriga.

Kar se mati oglasila:
Sinek! kaj sim te svarila?
O brezskerbna ti mladost!
Tiček zdaj vso moč si vzame,
In se vzdigne, ter objame
V viših zrakih ga prostost.

Zdaj zažvergolita sladke,
Glasne pesmi, milogladke,
Da razlega se nebo. —
Mislim, de sta hvalo pela,
De jih sužnost ni objela;
Sužen biti je strašno!