Stran je bila lektorirana
Kar božjiga serce mu vname,
V podobi nam in glasu da.
Vsi snutki v serce mu vtopljeni
Se drenjajo na jasni svit,
Le v zmagi večni, – v zaželjeni
Se neče pesem oglasit'.
Visoki duh derví poječi
Čez zemljo daljno in morje;
Peruti so mu zor plameči,
Odeja spomladi megle;
Vesél ko ptičev so glasovi,
Prešérn ko burje hrup in moč.
Orožani lasjé njegovi
Ležé čez večnosti obroč.
Nič od temne ne ve pravljice,
Od hrepenjenja bolniga.
Ne toži nič in vse krivice
Zroči v viharni piš sveta.
Njegov up, kakor melodije
V iskano morje se zlijè,
Njegov izdih, ko vetrič dije,
Od enga groba rožic grè.
Njegov mu tempelj v svitu sije
Od zida teče vir – bistrost
Z naročja dní, in pevc napije
Z studenca večno si krepost;
