Stran:Glasi domorodni.djvu/23

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


In misel v gorečim ko sercu se vžgè
Se krepi in djanje postane.
Resnica, pravica očitna strašnè
Zaceli narodam vse rane.
V nevarnim poskusu ki padli pa sò,
Iz Lete ko zvezdice gori grejò.

Tak pesem ne mine, ko rožice slad,
Ko luč, ki v oblakih igra se;
Kar krasniga stvariš, ne vzame zapad,
Se vnovi prihodnje še čase.
Tud krasno je večno, njegà si blaga
Nabirajmo pridno iz časa morja.

Razumi resnično, se derži pravice,
Z veseljem se primi del krasnih,
Nikoli ne vgasnejo te tri zvedice,
Slušavcam glasov neboglasnih.
Kar čas ti poda, mu daš zopet nazaj,
Le Večno ustvari ti večnosti raj.