Stran:Glasi domorodni.djvu/21

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Čez Boga ne sme tožiti: —
V njem ker hudiga nič ni.
Če te danas še v nesreči
Krije revnosti osip,
Lahko ti jo v radost veči
On prestvari koj na hip!

Glasi večni pošumejo, —
Moč pobegne perutnic,
Gona proste omahnejo
Ko zadete od pušic.
Je prejasna, je prečudna
Neba daljna, večna pot,
Duša krasa, bleska trudna
Pade na zemljico spod.

Bolno serce se pozdravi —
Čez Boga ne toži več;
Bralo v neba je naravi,
De je Bog za vse budeč,
De vsa žalost tamkej mine,
Kjer je večni duše dom,
Kadar nas iz solz dolin
Tje pripelje naš porom.