Stran:Glasi domorodni.djvu/140

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Njegà življenja čas prestrašni
Za vse nasprotnike je bil,
Bežali vsi pred njim so plašni,
Kamor jih njega meč dervil.
Ko mu življenje zdaj poteka
Madžaram serden še strašno
Zakletbo smertnobled zaveka
Prot nemcam vzdigne sabljico.
Oči so njemu se zaperle,
Sinovi niso razumeli ga,
Derhali ptuje so priderle
Od Madžarov in 'z Nemškiga.
Sinovi razdele dežele,
Sovražnikov se krepi kljub,
Slabotna moč, slabo povelje
Nabira si nebrojno zgub.
Vsi v robstvo zopet propadejo,
Nr vzdignejo več 'z njega sè,
Nekdanjo slavo zagrebejo
Protivniki v zabljenja tmè.
Zdaj Slava tret'ga pričakuje
Junaka dom prostivniga,
Po njem že dolgo izdihuje, —
Oj kdaj vender pričaka ga?! —
*
Kar vidim, je vse pomenljivo,
Kar vstaja, podera kar se gre.
Prihodnost povedati če
Pomembno, če ravno ni živo.
*