Stran:Glasi domorodni.djvu/135

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


V ponižnosti spet čast, molitve
Se v cerkvici versté hvalitve. —

Na Krajnskim zlo razgraja Turk,
Prelit kervi marskteri curk
Je bil že za domače polje,
Alj vendar neče biti bolje.

Perdirja hrupa silniga
Do meje Grada Hudiga;
Ga hoče z naglo silo vzeti,
Ga hoče nagloma podreti.

Se terdno vender grad derží,
Doklèr še ima kaj jedi,
Doklèr vode ne pomankuje;
Če ravno Turk ga zaničuje.

Alj delj obstati ni blo moč,
Kot eno še in zadnjo noč,
Tud Turk že komaj čaka,
Končati kristovga junaka.

Že sveti se od vsih gora
Zor jasni jutra bojniga;
Vse v gradu sable brusi,
Ojstrost orožja vse poskusi.

In kakor morja serdni val
Na znamnje jedno vsa derhal