Pojdi na vsebino

Stran:Glasi domorodni.djvu/132

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Ne upa si živa tje duša
Speljati za delo stezaj.

Se mudi in trudi, ne vpeha,
Naredil po skalah je zid;
Že tedni teko, in ne neha,
De vzdigje mogočni se zid.

Zdaj mir še le mojster uživa
Sozidati vitezu grad,
Ko v turniču kroglim prebiva
Popred nagajivi že škrat.

In zmiraj še turnič stermeči
Na skali visoki čepí;
Zavezan v neskrušeni ječi
Škrat divji pokopan leží.



Kaj naše so le vse naredbe?
V začetku sila naglosti; —
Speljanja, konca in nasledbe
Duh hudi voj nam zaderži. —
Zastonj le bomo poskušali
Spolnjenje svojga upanja,
Gradove mi le v zrak zidali,
Če ne dervimo v beg duha,
Ki nas mori, ko strašna kletev,
In sklepov nam razdera čin;