Stran:Glasi domorodni.djvu/12

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


<poem> Naraša viši se mogočna Sava, Valov zbudi se divji hurp in glas; Ponosno po njih grivi barka plava, Bliz mene h kraju nese jo naras. Na čelu in na jadrih: Slava! Slava! Napisi lepši so ko zvezdni kras; Napete jadra širne so višnjele, Napisov čerke pa rudečebele.

Z visociga prestola bognja vzdigne ti večne, svitlih se žarov; Krog čela šapelj v rokah citre dvigne Mogočna, ko vrednica vsih svetov; In prime strune, kar iz njih zašvigne Gromeča harmonija vsih glasov; O čuj, o čuj, — slovenske glase zmiče, In me prijazno k sebi tako kliče.

Vstani mladi sinko, vstani!
Petja ti prišel je čas;
Bratam sužnim le oznani
Neboječi serčni glas.
Gledaj citre, petja glasne,
Strun napete jasnih treh;
Z njih prebiraj večnokrasne
Pesmi moje v urni speh.
Perva neba je visosti,
Za stvarnika večniga;