Stran:Glasi domorodni.djvu/112

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana



Tamkej bodo pričo mu dajale,
De resnice same pevc sim bil.

Brez ovenca čelo bo zaspalo,
Nič dramilo mi ne bo mirú;
Saj potihne, mislim milo, žalo
Pod gomilo vsakiga grobú.
Če mi bodeš na zasip trosila
Perja žlahtniga zelen obroč:
Opušena pevca bo gomila
Venc imela vedno zelenjoč.

Vejce širne! v perji vašim gostim
Glas hranite vnetiga serca,
Bratam de neslavnim in neprostim
Mlačni vetrič ga v serce pihlja.
Vem de burja v žal še zmir vas zbuda,
Ko za čelni kinč vas ne vzamo; —
Poterpite, — prišle bodo čuda,
De junaki z vam se venčajo.

Ko prihodnje verli se junaki
Tu pod vam za vojsko zbirajo,
Kadar hudo ranjeni vojaki
V senci vaši hlad si išejo:
Zapojite glasnika jim šuma
Z mojih pers udihnjen zmage pev,
De Slavjan ponosniga poguma
Bode dragi dom si svoj otel! —