Stran:Glasi domorodni.djvu/111

De ga ni že skoraj kraja, kota,
Kjer nevrednih bi ne blo sinov,
Kjer bi zaničvana neba dota
Pesem serčnih bi ne bla glasov.

K tebi v divjim svet sovražnim begu
Za pozdrav in svet in plat hitím;
V red otrokov zvestih sim prisegel,
Sim prisegel, de za te živím.
Naj ti pesmic mojih žalovanje
Priča naj ti bode moj objem,
De od tebe me nič več ne gane,
Dokler, de v deželo petja grem.

Tebi zanaprej le hočem peti
V perja, v vejčic miloglasni šum;
Tebe samko za sodnico vzeti,
Ne pa ljudstva zlatokupni hrum.
O svobodi strune bom prebiral
O združenji sinkov Slave bom,
S serčnim' glasmi zadnjimi še zvest umiral
Za Slovenjo blago, dragi dom.

Ne poznam strahú, ne ptuje sile,
Zastavljivši serca lastni don.
Kadar strune bodo potihnile,
Nad manoj zapoje mili zvon:
Takrat bodo pesmice zbežale,
Tje, kjer večnih je sodnik plačil;