Stran:Glasi domorodni.djvu/104

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Vihar ga bojarni odkrušil v globoko
Je vodo, ki čez razvaline šumí.

IV.

Ko žarki persvetijo spet
Bolj jasni, bolj zlatorumeni,
Kot sužnosti bli so megleni —
Oprosten slavjanski je svet. —

Vojaški nabira se trum
V okrogu na polji pred skalo,
Napravljenim, kinčanim zalo
Vsim bleska v obrazih pogum.

In goslar pristopi med trop;
Las sivi po herbtu mu teče,
Zapoje jim pesmi goreče,
De jeka nebeški nadstrop.

Povzdigne jo dneva gladko, —
Po persih se zlega donenje,
Vojšakov doní krog gromenje,
Ko bi zabučalo nebo.

In viši povzdigne za dom, —
Kervave mu rastejo žile,
Oči so mu zadnjič solzile,
Serce mu in glas se — prelom'. —

*