Stran je bila lektorirana
Vihar ga bojarni odkrušil v globoko
Je vodo, ki čez razvaline šumí.
IV.
Ko žarki persvetijo spet
Bolj jasni, bolj zlatorumeni,
Kot sužnosti bli so megleni —
Oprosten slavjanski je svet. —
Vojaški nabira se trum
V okrogu na polji pred skalo,
Napravljenim, kinčanim zalo
Vsim bleska v obrazih pogum.
In goslar pristopi med trop;
Las sivi po herbtu mu teče,
Zapoje jim pesmi goreče,
De jeka nebeški nadstrop.
Povzdigne jo dneva gladko, —
Po persih se zlega donenje,
Vojšakov doní krog gromenje,
Ko bi zabučalo nebo.
In viši povzdigne za dom, —
Kervave mu rastejo žile,
Oči so mu zadnjič solzile,
Serce mu in glas se — prelom'. —
*
