184
Bili ſte veſeli, Bres ſkerbi shiveli,
Sdej pak lijejo ſolse,
Ker je ranjeno ſerze.
2. Huda ſmert napela
K' vam je ſvoj neſrezhni lok,
Ranjziga sadela, Ispulila 's lubili rok,
Ki ſo ga dershale,
Oh nerade dale, $mert pa, kakor tolovaj, Vsame, in ne da nasaj,
8. Ranjk je tii prebival Pet in ſhterdeſeti let,
§kerbno gnade vshival
V veri sa prihodni ſvet;
Hodil v' boshjo hiſho,
Vboge rad uſliſhal,
Rad podperal je zerkve,
Krishe noſil je molzhe.
4. ■ Bog je pa v' bolesni Zhiſtil ranjziga te dni,
Pokoril 's lubesni, Kasal mu, de ſvet nizh ni. Vſe to ſmert usame, Vershe v' ſredo jame; Dobrih del je sdej veſel, Tih mu ni nihzhe vsel.
5. Upamo , de ſrezhno Ranjik je ta ſvet preſtal,
De mu krono vezhno Jesuſ bo v' nebdih dal;
Vender kdo je tiſti,
De ſe veſ ozhiſti? De je veſ bres madesha, Vreden gori ſedesha ?
