manjſhiga troſhta, nobeniga rasſvetljenja imel, ampak je bil smiram v’ velikih teshavah in ſkuſhnjavah, in v’ vedni duſhni ſuhoti; tako de ſe je she Bogu ſmilil, in Bog mu je ſpet troſht in duſhno veſelje poſlal. Ali leta ſpokorni kriſtjan ſe je v’ molitvi k’ Bogu obernil in mu je rekel: Goſpod! nobeniga veſelja vezh ne shelim na tem ſvetu, in ne shelim, de bi v’ moje ſerze kdej kej druſiga priſhlo, kakor ti, o moja ljubesin! Sej mi je to sadoſti troſhta in veſelja, de ſe mi po tvoji preſveti volji godi. — Te beſede ſo Bogu mozhno dopadle; in njegov ſlushabnik sdaj na unim ſvetu vezhno veſeſje vshiva, ker na tem ſvetu sa zhaſno veſelje maral ni.
»O Goſpod! kdor ti kej dopadljiviga ſtorí, mu kako terpljenje sa to poverneſh. O kakó veliko plazhilo je to sa tiſte, ki te sareſ ljubijo, poſebno kadar jim je dano, to práv ſposnati.« — S. Teresija.
Bil je ſlushabnik boshji, ki je veliko dobriga ſtoril; ali doſtikrat ni drusiga povrazhila sa to imel, kakor sopernoſti in opravljanje; in je vſe to kakor poſebne gnade boshje prejel, rekozh: Kadar vidim, de mi Bog na tem ſvetu nobeniga plazhila ne da, ſim veſél; sakaj to je snamnje, de mi sa uno shivljenje vſe plazhilo hrani.
»O duſhe, ktere hozhete smiram v’ miru in troſhtu shiveti, ko bi vedile, kako je Bogu terpljenje dopadljivo, in koliko ſe po terpljenji drusiga dobriga sadobi, bi nikdar v’ nobeni rezhi troſhta ne iſkale, ampak bi ſposnale, de je to velika ſrezha, krish sa Goſpodam noſiti.« — S. Janes od Krisha.
