Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/48

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

piſanje na misi, v’ kterim sadnja zherka ni bila dokonzhana, sakaj leta pokorni mosh, kakor hitro je glaſ ſvojiga vikſhiga saſliſhal, je prezej vſtal in k’ njemu priſhel, in ſe ni toliko pomudil, de bi bil zherko ſpiſal. Po tem je ˛Silvan vſim ſvojim meniham rekel, de to, kar tega zhloveka Bogu in vikſhimu tako dopadljiviga dela, je njegova velika pokorſhina.

»Kdor hozhe sareſ pokorin biti, mora sravin tega, de vſelej ſtori kar ſe mu rezhe, tudi ſtanovitno perpravljen biti, vſe to voljno ſtoriti, kar mu bo v’ prihodnje sapovedano, (zhe ne bo soper boshjo poſtavo).« — ˛S. Vinzenz.

˛S. Franziſhk Kſaveri je v’ Indji neisrezheno veliko dobriga ſtoril, ker je toliko nevernikov k’ kerſhanſki veri ſpreobernil; in je sravin tudi perſerzhno veſelje in nebeſhki troſht obzhutil. Pa je vender smiram tako perpravljen bil, ſvojimu vikſhimu pokorin biti, de je vezhkrat rekel, de ko bi v’ ſredi ſvojih miſijonarſkih opravil povelje dobil od ſvojiga vikſhiga, de naj k’ njemu pride, bi bil prezej Miſijon sapuſtil, in bi bil k’ ſvojimu vikſhimu ſhel.

Velika je bila tudi pokorſhina ſ. Felikſa. Kakor hitro je saſliſhal kako povelje ſvojih vikſhih, je prezej bil perpravljen in voljin vſe ſtoriti, kar ſo sapovedali, zhe je bilo tudi ſhe tako teshko, ſitno in veliko. Tako perpravljen je bil k’ pokorſhini, de ſo ſe mogli njegovi vikſhi varovati, kadar je bil on prizhujozh, de niſo kaj rekli, kar je bilo povelju podobno, saka ſizer je pokorni Felikſ prezej miſlil, de mu je to sapovedano, in je kmalo sazhel po tem ravnati.