govorim. Nar globokejſhi ponishnoſt. Té jeſt nimam; bi bil veſél, ko bi globoko imel. Angeljſka zhiſtoſt. Kako je moja zhiſtoſt angeljſka, ker ſe ſhe v’ neſpodobnih miſlih radovoljno mudim. Nar vikſhi molitev. Té ſpet nimam, ker med molitvijo velikokrat v’ kej drusiga miſlim. Duh pokore. Tega ni v’ meni, ker ſi v’ vſih rezheh tako ſkerbno ſtreshem. Neſpremenljiva krotkoſt. Té tudi nimam, ker me vſaka majhna sopernoſt prezej vjesi; i. t. d. ˛S tem ponishevanjem ſi je kmalo vſe prevsetne miſli pregnal, in ſe je v’ pravi ponishnoſti poterdil.
»Ponishnoſt mora smiram s’ ljubesnijo do Boga in do blishnjiga ſklenjena biti, ſizer ni prava kerſhanſka ponishnoſt. Le sato moramo ponishevanje iſkati in radovoljno prejeti, de bi Bogu dopadli, in Jesuſu Kriſtuſu podobni potlali. Zhe niſo naſhi nameni taki, ne bo naſha ponishnoſt nizh boljſhi, kakor je ponishnoſt nevernikov.« — ˛S. Franziſhk ˛Salesi.
˛S. Hieronim piſhe od ſ. Pavle, de je ſliſhala, kako sanizhljivo ljudje od nje govoré, in de pravijo, de je nora, in de bi ji bilo treba luknjo v’ glavo narediti, de bi ſe njena noroſt is-kadila. — Ali ona na vſe to ni drusiga nizh odgovorila, kakor te beſede ſ. Pavla: Mi ſmo neúmni savolj Kriſtuſa. [1] In je tudi djala: Kriſtuſu ſo ſhe hujſhi rekli, kakor meni: Hudobniga duha ima in snorel je; kaj ga poſluſhate. [2]
