Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/235

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


ſtoriti. S’ ſvojim neutrudenim persadevanjem je revſhino in neſrezho zelih deshel polajſhal, in je njih prebivavze s’ shiveshem previdil, ne le kratek zhaſ, ampak vzhaſi po dve léti in ſhe delj, dokler ſi niſo ſpet opomogli:

»O kako velika mora biti ljubesin, ktero ima ˛Sin boshji do ubogih! Satorej ſi je isvolil ſtan revſhine na ſvetu; ſe je imenoval pridgarja ubogih[1], in je rekel, de bo vſe to, kar ſe bo ubogim ſtorilo, tako prejel, kakor ko bi ſe njemu ſtorilo.[2] — Pravi ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſvetnik, deſiravno je vſe ljudi reſnizhno ljubil, je poſebno in prezhudno ljubil uboge. V ſerzu jih je imel, in jih je bolj ljubil, kakor ozhe samore ſvoje otroke ljubiti, tako de je perſerzhno njih nadloge in teshave obzhutil, in ſi je vedno persadeval, jim pomagati. Satorej, kadar je ſliſhal, de je kdo pomozhi potrebin, ali kadar je ſam vidil revne ljudi, ſe mu je tako ſerze s’ uſmiljenjem napolnilo, de ſi je prezej, bres de bi bil proſhen persadevati sazhel, jim njih teshave slajſhati, tako de je bilo viditi, kakor de bi to njegovo poglavitno opravilo na ſvetu bilo, reveshem pomagati. — Enkrat mu je edin njegovih dubovnov pravil, de ſe ljudje bojé, de bi dragina in lakota is tega ne priſhle ker je smiram tako ſlabo vreme. In ſ. Vinzenz je sdihnil in rekel; Ah, kako me ſerze bolí! ne savolj mene in mojih duhovnov, sakaj mi bomo smiram ſhe ſvoj shivesh najdili; ampak savolj ubogih. Kaj bodo reveshi pozheli?

  1. ^ Mat. 11, 5.
  2. ^ Mat. 25.